Živjo,
od mojega zadnjega javljanja je minilo že veliko časa. Vem, a življenje prinese različne prioritete in včasih pač preprosto ni časa ali volje za vse. Moje ustvarjanje z papirjem je sedaj malce na stranskem tiru, seveda še nastane kaj na moji ustvarjalni mizi, a še zdaleč ne toliko kot prej.
Priznam, da tale objava nastaja že več kot mesec dni, najprej so po državi divjale nevihte, nato pa še poplave in nekako niso šli prsti po tipkovnici. Po vsem tem se po našem koščku zemlje sprehajam še s toliko večjo hvaležnostjo, da je vse ostalo celo in da nas je najhujše obšlo. Težko si predstavljamo, dokler nas ne doleti, kako je ko v trenutku ostaneš brez vsega. Ne predstavljam si, da bi ravno sedaj, ko sva si uredila stanovanje in vrt to v trenutku izginilo, pa bi vseeno z vami rada delila najino zgodbo o nastnaku najinega vrta, ki seveda še zdaleč ni končan, a sva na dobri poti do tam.
Z možem sva se o vrtu pogovarjala že nekaj časa. A sva iz preteklih izkušenj vedela, da ne bo tako zelo preprosto, saj je zemlja na naši parceli bolj slaba, ilovnata in na nekaterih mestih jo je res le za vzorec, morda 3 cm, pod njo pa so že kamenje in skale. V zadnjem letu sva pogledala tudi veliko dokumentarcev o hrani, kmetijstvu in podobnih temah, kar nama je dalo še več zagona, saj veva, da če želiva ohranjati zdravje, bova morala začeti tudi pri hrani razmišljati in delati drugače. Zavedava se, da hrana iz polic trgovin ni še zdaleč tisto kar bi si želela, da nas hrani.
Tako sem si za rojstni dan lani kupila članstvo v društvu Samooskrbni.net, vedela sem namreč, da bom tam dobila veliko odgovorov na moja vprašanja, veliko nasvetov in znanja. Poleg vsega tega, sva dobila tudi nova čudovita prijateljstva. Začelo se je raziskovanje, kako začeti, s čim začeti, kaj bi res rabili in kaj ne. Družinsko smo se odločili, da začnemo z rastlinjakom, kajti pri nas je ena taka posebna klima, pozimi imamo sneg, ko ga ni nikjer drugje v Sloveniji, vrhovi ki nas obkrožajo so ravno toliko visoki, da nam hladijo ozračje, ko je marsikje že zelo toplo in so tla pripravljena na setev, moramo pri nas še malo počakati. Da ne bo pomote, ravno ti vrhovi, menim, da nas tudi marsičesa obvarujejo, zato sem jim zelo hvaležna, da so. Logična izbira je bil torej rastlinjak in ko smo pripravljali vse potrebno, da smo vanj vgradili še talno baterijo smo videli ob kopanju, da je zemlje res malo in bo treba preostali del vrta narediti drugače, kot le narediti njivo. Ker smo imeli kar nekaj različnega lesa doma in sva dobila dovoljenje, da ga uporabiva, sva se določila, da bova poskusila uporabiti materile, ki “lažijo” okrog hiše.
Z postavitvijo rastlinjaka sva imela kar veliko dela. Veliko sva namreč naredila sama, nekaj nama je prišel pomagati Mark, za izkop in delno zasipanje pa sva najela bagerista. Priznam, da sem tole malo “forsirala”, da nama ga je uspelo postaviti čimprej in tako kot gredo nekateri za prvi maj postavljat prikolice na morje, sva midva postavila rastlinjak. Čeprav sva na ta dan večkrat vedrila, a nama je uspelo in bila sva presrečna. Seveda je bilo potrebno potem urediti še veliko detajlov, a stal je 😊
Rastlinjak sva potem hitro napolnila z paradižniki in paprikami, ki sva jih imela že v locnih, saj sva morala narditi še gredice, v katere jih bova potem posadila. In tudi to sva naredila in konec maja sem že presadila rastline v gredice.
Letos imava v rastlinjaku res pravo džunglo, a se učiva in sedaj veva, da morava naslednje leto narediti drugačno razporeditev. Ni kaj v življenju se res ves čas učimo. A kljub temu sva pridelala veliko paradižnika, kumaric in nekaj paprik, kot tudi nekaj melon in lubenic, za katere srčno upava, da bodo dozorele in se bomo lahko malo posladkali.
Seveda, se pri rastlinjaku nisva ustavila, imela sem že polno sadik, ni pa bilo gredic, zato sva morala pohiteti z izdelavo in polnjenjenjem gredic, za katere sva se določila, da bodo omejene z lesom, za kar sva uporabila hrastove in smrekove deske. Hrastovih nisva rezala v čiste linije, zato imajo malce rustikalen videz. Tudi grede so različnih dimenzij, da sva uporabila čim več lesa in je bilo čim manj odpada. Na začetku sezone sva grede pokrila z koprenami, za katere sva oboke naredila kar iz alkaten cevi, ki so ležale okrog hiše, saj je oče včasih napeljeval centralno in vodovod in očitno je bilo vedno nekaj ostankov, ki so sedaj dobili novo priložnost.
Grede so kar rastle, sedaj jih imava že skoraj 20 in pridelava kar nekaj zelenjave. Letos sva res da, začela malce pozno, a več kot dva para rok lahko naredita pač ne gre. Pa še jaz sem bila zelo omejena s tem kaj lahko in koliko lahko, saj v meni raste novo bitjece.
Tole so vse slike iz začetka julija, sedaj ima vrt že povsem drugačno podobo, nekatere rastline so že bolj bohotne, nekatere pa se bodo počasi izrodile. Bohotnejši pa je tudi moj trebuh. Seveda, imam še načrtov, ki bodo morali še malo počakati, do poroda oziroma naslednjega leta. Letos bi rada posadila le še nekaj malin, da jih bomo lahko naslednje leto že zobali.
Vsakega osrečuje nekaj drugega. Mene letos poleg brcajočega bitja, zelo veseli in navdaja z hvaležnostjo, ko se sprehodim po vrtu in naberem zelenjavo iz katere potem lahko naredimo okusne obroke. Zelo sem vesela, ko občutimo in okusimo kako drugačna je ta zelenjava. Zelo vesela sem tudi, ko ob trdem delu, za malico mimogrede oberem še kakšno sočno, sladko jagodo.
Toliko za danes, se vam javim s kakšnimi novimi spremembami na najinem koščku sreče. Bodite dobro in pozitivno.
Roteja
Tags: